IN MEMORIAM

LJUDMILA DOLANC (1919-2014)

Ljudmila Dolanc se je rodila  v Murščaku  blizu Radenc v obdobju, ko se je končala prva svetovna vojna.

 V družini Verbanjškovih so bili štirje otroci. Oče je služil kruh kot krojač, mati pa je doma gospodinjila .

Živeli so v Mariboru, kasneje pa na manjši kmetiji in od tega, kar so pridelali,  so del prodali na mestni tržnici, da je družina lahko preživela. Mili, kot so jo klicali, je rada delala na vrtu in to je bil njen najljubši hobi v življenju. Že kot otrok je rada igrala na citre in skupaj s sestro sta z igranjem in petjem na zabavah tudi prislužili kakšen  dinar.

Po končani osnovni šoli se je šla učit za trgovko, kar je bil pravi poklic zanjo, saj je imela rada ljudi, rada je govorila in bila je hitrih nog. Svojo prvo službo  JE dobila  v Zagrebu, a se je kasneje vrnila v Maribor in se zaposlila v trgovini Julijusa  Majnla. Ta je leta 1941 v Hrastniku odprl svojo trgovino in takrat je prišla iz velikega mesta v industrijski kraj s trebuhom za kruhom. Pravnukom in vnukom je rada pripovedovala kako je s klobukom na glavi, v visokih petah po blatni cesti iskala svojo novo trgovino in nov dom.

Ko se je začela druga svetovna vojna, trgovina pa je bila avstrijska, je moralo govoriti le nemško. Stranke pa so jo imele kljub temu rade,  saj je znala za vse poskrbeti. Ker je stanovala pri napredni slovenski družini, je z njihovo pomočjo mnogo hrane namenila tudi  partizanom.

 Nič več ni razmišljala, da bi se vrnila v Maribor, saj je tu spoznala bodočega moža in si  z njim  ustvarila družino. Otroka Marjan in Milica sta odraščala, Mili pa je skrbela za vrt, pomagala v trgovini in se aktivno vključevala v  življenje kraja.

Leta 1965 je postala sekretarka območne organizacije Rdečega križa.  Celih trideset let je s sodelavci organizirala krvodajalske akcije, izobraževanja o prvi pomoči,  bila pobudnik novoletnih srečanj starejših občanov, si prizadevala za zgraditev doma za starejše in  z različnimi akcijami zbirala pomoč za socialno ogrožene in begunce.

Njena prizadevnost in delo je bilo nagrajeno z najvišjimi priznanji Rdečega križa Slovenije. Je zaslužna občanka občine Hrastnik in prejemnica več priznanj na  družbenem področju.

Vsa priznanja je skrbno hranila, med njimi tudi tistega, ki ga je prejela, ko je v starosti 70 let prvič s Sto ženskami stopila na Triglav.

Dolga leta, vse tja do 95-ega , ji je zdravje dobro služilo. Tudi sama je mnogo storila za to, saj nas je vedno spodbujala k hoji in zdravi prehrani. V devetdesetem letu starosti  se je odločila , da gre v dom  starejših, med svoje vrstnike. V njihovi družbi in ob domski oskrbi se je zelo dobro počutila.  Skoraj vsak dan je prišla domov na kavo. Že sama pot ji je bila v veselje, ker je lahko poklepetala z ljudmi in se pozanimala o novostih v Hrastniku.

In po čem se jo bomo spominjali?

Morda po tem, da je bila vedno dobre volje, da ni nikoli tarnala, da je  vedno nekaj delala, zelo dobro kuhala in z veliko ljubezni skrbela za velik vrt, da je otrokom  pripovedovala o svojem življenju in da je tako hitro hodila, da smo ji vsi le s težavo sledili. Včasih je zaigrala tudi na citre in svoje najbližje učila peti slovenske pesmi.

Bila je zelo zanimiva in spoštovana oseba, o kateri so ljudje znali povedati le veliko lepega.

Dober, plemenit človek, ki je z nami živel,

nam ne more biti odvzet,

kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled

svoje dobrote in plemenitosti.

(Thomas Carlyle)

SPOMINI NA GO.  LJUDMILO DOLANC

O spominih na go. Dolanc nam je spregovorila gospo Kristino Strmšek, ki je bila njena dolgoletna tesna sodelavka.

Povedala je, da njen prvi spomin  na go. Ljudmilo Dolanc  seže v čas, ko je bila  še učenka OŠ narodnega heroja  Rajka Hrastnik, kjer je  takrat  ga. Ljudmila vodila tečaj RK.

Toda njuno tesnejše sodelovanje se je pričelo, ko je  sedaj že pokojni  ge. Vilmi Potisek pričelo nagajati zdravje  in nalog predsednice OO RKS ni mogla več opravljati.

Takrat so ge. Kristini ponudili funkcijo predsednice, a se je najprej pozanimala, kakšne obveznosti bi  morala prevzela in s kakšnimi ljudmi bo sodelovala.

Ga. Mili, kot so jo najraje klicali, je bila takrat  sekretarka OO RKS in z njo bi bilo seveda potrebno najtesneje sodelovati.  Predstavljena ji je bila kot zelo  komunikativna, sočutna, topla, razumevajoča, delovna oseba, z odličnimi organizacijskimi sposobnostmi in kot oseba,  ki ni poznala besednih zvez kot so »ne zmorem, nimam časa, ne bom, ne da se, bomo že, …«, zato je bilo včasih z njo kar zahtevno delati, saj je bila vedno polna idej in entuziazma, ki jo je krasil. Edina stvar, ki ji je povzročala slabo voljo pa je bila administracija, ko je bilo potrebno  vse kar se je naredilo, se je delalo ali  kar je bilo še v načrtu, da se bo naredilo, »spraviti na papir«. Prav to pa je bilo tisto, kar pa ge. Kristini ni bilo težko, zato sta se dogovorili, da  kandidaturo sprejme in takrat se je začela njuna skupna pot.

Vrsto let sta odlično sodelovali.  Mili, kot jo je na željo ge. Dolanc klicala, je bila  zelo mobilna, čeprav ni imela avtomobila. Nikoli ji ni bilo nič težko, nič prenaporno, nikoli ob nepravem času ali na preveč oddaljenem kraju. Ljudi je imela nadvse rada. Ni ji bilo odveč terensko delo. Vedno je bila pripravljena  priskočiti  na pomoč ljudem v stiski. Znala je organizirati članice OO  RK,  jih motivirati za delo, pohvaliti in jih tudi ustrezno »nagraditi« in sicer tako, da smo sedli skupaj  in  se poveselili. Hkrati pa je tudi ta čas rada izkoristila za to, da je od članic  pridobila  podatke o stanju na terenu  z namenom, da je  skupaj z drugimi službami načrtovala ustrezne ukrepe.

Njene potrebe so bile zadovoljene, če je lahko pomagala  ljudem, ki so potrebovali njeno pomoč. Nase in na svojo nagrado za delo je pomislila  le, če so bile zadovoljene potrebe uporabnikov.

Tudi ko je prenehala z delom sekretarke OO RKS se je  rada srečevala z ljudmi, se z njimi pogovarjala, jih spodbujala, jim svetovala in jih usmerjala.  

V Domu starejših Hrastnik, kjer  sta sodelovali v skupini za samopomoč, pa jo je spoznala tudi kot veseljaka, z veliko uporabnimi idejami, sposobnostjo aktivnega sodelovanja  v skupini in tudi kot dobro pevko. Čas preživet v njeni družbi je bil vedno dragocena izkušnja. Nekatere članice skupine so se spominjale časa, ko je kot prelepa mladenka prišla v Hrastnik na pomembno delovno mesto, ki ga je opravljala tako, da je zadovoljila  pričakovanja tako delodajalca kot tudi uporabnikov. Na delovnem mestu ni poznala besede »nimam«, pač pa je vedno našla rešitev za vsako situacijo.

Njuno skupno delo bo ge. Kristini ostalo v lepem spominu, saj sta skupaj dosegli rezultate nad vsemi pričakovanji, ampak kaj manj od »naše Mili« tudi ni bilo moč pričakovati.

Mnogi bomo go. Dolanc zelo pogrešali, še posebej naši  občani, ki so bili deležni njene tople besede in pomoči, ko so jo bili najbolj potrebni.

                                                                           RKS-OZ Hrastnik

                                                                  Belinda Ladiha, predsednica